»Spoštovani doktor, odkrila sem, da je moj oèe hazarder. Dolgo nas je zavajal z lažmi, bil je aretiran in dvakrat obsojen zaradi poneverbe v službi, zdaj so ga zaèasno odstavili. Zapravlja družinsko premoženje, pred kratkim je prodal hišo. Kljub temu, da ga je zadela srèna kap, še vedno laže meni in starim staršem (on in moja mama sta se loèila, ko je ugotovila, da igra).
Prosim vas, pomagajte mi, ne vem, na koga naj se obrnem in kako naj ravnam.«
Take in drugaène obupane prošnje za pomoè vsak dan polnijo elektronski poštni predal specializiranega centra za zdravljenje zasvojenosti z igrami na sreèo, ki od sredine 90. let deluje v Campoformidu pri Vidmu. Center, ob katerem so leta 2000 ustanovili tudi združenje AGITA (Združenje bivših hazarderjev in njihovih družin, www.sosazzardo.it), trenutno sledi približno 180 patološkim igralcem iger na sreèo iz cele dežele FJK in Veneta ter njihovim sorodnikom, ki so v veliki veèini primerov tisti, ki poišèejo pomoè, in tudi prvi, ki zaènejo s terapijo. »Tisti, ki se odloèi za zdravljenje, ni skoraj nikoli hazarder.
Patološko obnašanje odvisnika od iger na sreèo je namreè že samo po sebi prošnja za pomoè, s katero izraža bolnik svoje osebno nelagodje in težave v odnosih, katerim se med zdravljenjem posveèa posebno pozornost,« je povedal psiholog in psihoterapevt Rolando De Luca, ki vodi center v Campoformidu. »Zatekanje v igro nam pripoveduje o tesnobi, ki jo skuša oseba z igranjem olajšati; gre za neke vrste avtoterapijo globokega eksistencialnega neudobja, ki traja dolga leta...Gre za dinamike, v katerih igralec ni edini protagonist, saj vkljuèujejo celo družino,« pravi De Luca v knjigi »SOS Azzardo«, ki jo je s psihologinjo Susanno Petri uredil pred nekaj leti. Kdo pa je hazarder? »Poenostavljeno lahko reèemo, da gre za moške in ženske s kompleksno, sugestivno in privlaèno osebnostjo, ki je bila med drugim veèkrat mojstrsko opisana v literaturi.
Vsaka zgodba je seveda edinstvena, igralce na sreèo pa pogosto združujejo nekatere skupne osebnostne poteze. Moški, ki hazardira, obièajno uteleša sicer nekoliko stereotipen lik mladostnika, ki ni nikoli odrasel. Ujet je v konfliktu med svojo potrebo po emancipaciji in gradnji samostojne samopodobe ter svojo podzavestno odvisnostjo od figure staršev, ki so premalo ali preveè avtoritarni,« je povedal De Luca in nadaljeval: »Pri ženskah - vsaj tistih, ki so prišle v Campoformido -, opažamo obièajno tako kot pri moških hazarderjih dokaj impulzivno in živahno osebnost, ki je nagnjena k tveganju; z razliko od moških pa navadno ženske vprašajo za pomoè veliko pozneje in pripisujejo izvor svoje zasvojenosti kakemu travmatiènemu dogodku.«